»Rada bi, da se mi roka, ko pišem, trese.« Tako slikovito poda avtorski občutek velike odgovornosti do sebe in bralstva. Priznanja, ki jih je prejela kot kritičarka, novinarka in esejistka, ji dajejo prav.
Vabljeni v sredo, 3. septembra, ob 19. uri
v skedenj Škrabčeve domačije
na osvobajajoče potovanje z Mojco Pišek, avtorico kolumn
in esejev, popotnico ostrega uma in … tresoče se roke.
Na potovanje med »spomine, prijatelje, znance in ljudi, ki te ne poznajo, a si jim videti domač«, bo vzela s sabo
Aljaža Vrabca, novinarja Sobotne priloge časnika Delo.
Mojca Pišek je obetala postati pomembna osebnost slovenske literarne kritike. Nakar se je kljub Stritarjevi nagradi, ki ji je cehovsko priznala vse kompetence, izruvala iz tega vrtička, pustila tudi službo novinarke pri Dnevniku in v Knjigi, ki smo jo vendar vsi prebrali, potegnila črto pod dotedanjim delom. Zdaj je delavka na daljavo, digitalna nomadka, pretesna ji je tudi Evropa, rada se seli po deželah globalnega juga. Občuti, da je življenje tam, namišljenim in resničnim grožnjam navkljub, bolj kakovostno od življenja na naši polobli. V lani objavljeni knjigi Globalni južnjaki popiše predvsem Latinsko Ameriko, ki ji je po življenjskem ritmu najbližja, predvsem pa jo je ozdravila zahodnocentrizma.
Morda to pomeni, da spet pospravlja za desetletjem, ker jo intelektualna in popotniška zvedavost vleče drugam. Njene kolumne v Delu govorijo, da jo je po novem prevzela urejena, učinkovita, tehnološko visoko razvita Kitajska. Tam je nekaj časa preživel tudi njen sogovornik, padale bodo poznavalske besede.
|
