Veš kak ful smo si želeli špilat v Mikku? Pune.
Končno nam bo ratalo.
Kdo smo ALO!STARI:
Ah devetdeseta. Zlati cajti. Pubeci smo se dobivali na dvoriščih al pa pri Ušc-ju. V Mariboru valda. Takrat smo rekli, da gremo na PA (aka. Pedagoška akademija). Vsak svoj skate v roke pa akcija. Enim je celo nekaj ratalo, drugi pa smo slej ko prej obupali, pa se raje družli in blužli. O življenju (kolko si kot sveži najstnik takrat to sploh razumel), o tečnih starih pa o muziki. Kolko cd-jev in kaset smo si menjali in presneli nimamo pojma, vemo pa da smo bli ena prvih generacij, ki je muziko našla tudi na netu z Napsterjem al pa celo preko irc-a.
Na špile še nismo smeli hodit, smo pa zato tolko bolj nabijali muziko doma. In kmalu se je zgodilo to da je eno desko zamenjala druga. Skejt je nadomestila kitara. Poškodbe in buške pa kitarski riff-i in raztrgani zvočniki. Stari niso meli kaj dosti proti. Glavno da se pubec ne drogira! No nekak tak se naša zgodba začne. In potem smo odraščali. Pa igrali v različnih bendih (Trash Candy, Happy ol’ McWeasel, Burning Legion, prepotovali skoraj vso Evropo in po več ko dveh desetletjih ugotovili, da bi se blo res super vrnit na začetek. Takrat je blo res fajn. Samo špilat nismo znali, zdaj pa znamo. Pa zgodb se je nabralo še in še. Tak smo pol nastali Alo!Stari. Ker valda je bil to naš pozdrav takrat in je ostal vse do danes.
